Čustva so psihološka doživetja. So naš odziv na dogajanje, ki je za nas pomembno. To so življenjske situacije, ki se dotaknejo naših vrednot. Vrednote so prepričanja, kaj je za nas v življenju pomembno. Kadar se zgodi sprememba, ki ogrozi našo življenjsko vrednoto ali ni v skladu z njo, se na situacijo odzovemo z neprijetnim čustvom, ko sprememba potrdi oziroma je v skladu z našim vrednotami, doživimo prijetno čustvo.
Vsako čustveno doživljanje pomeni motiv za ukrepanje. Neprijetna čustva nas silijo k spremembi novonastale situacije, ki ni v skladu z našimi vrednotami ali željami. Prijetna čustva nas spodbujajo, da ustvarjamo okoliščine v katerih se naše vrednote vedno znova potrjujejo, kar pripomore h kakovosti in doživljanju smiselnosti našega življenja. Ker nas čustva »silijo« k ukrepanju, ni smiselno govoriti o negativnih in pozitivnih čustvih, saj na ta način hitro podležemo izogibanju »slabih« čustev oziroma miselnosti, da se je le teh potrebno znebiti. Govorimo torej o čustvih oziroma čutenjih, ne o slabih, ne o dobrih, zgolj čustvih.
In potem so tu še misli. Ne moremo ne misliti. Naloga naših možganov je, da obdelujejo notranje in zunanje dražljaje, jih povezujejo s preteklimi dogodki, interpretirajo »po svoje«, prepoznajo morebitne nevarnosti in iščejo rešitve. To je njihova osnovna kognitivna funkcija, ki se nikoli ne ustavi. Človeški možgani imajo sposobnost čustvenega odziva tako na realne kot tudi domišljijske dogodke (gledanje filma lahko v nas prebudi marsikatero čustvo). Kako ločiti tisto, kar je, od tistega kar ni, pa se mi vseeno dogaja? Kako se lahko razbremenim, tistega kar ni, a jaz to čutim?
Povzeto po: Aleksandra Meško, Ko ti črna mačka prečka pot…je nekam namenjena, Ljubljana 2017
